Datum: 26. 5. 2011

Lom nekoč in danes

  • Zanje objave

  • V Lomu je lepo

    LOM, TI DOLINICA ZALA,
    TI ZVONČEK POMLADNI ZVONI,
    TI TROBI TROBENTICA MALA,
    SINIČKA TI POJE VSE DNI.

    OB TEBI POTOČEK SE VIJE,
    DA ŽEJNA NE B`LA B` NIKDAR,
    NAD TABO PA SONČECE SIJE,
    DA SREČNA BILA BI VSEKDAR.

    DOLINICA MOJA IN HRIBI,
    PRELEPA OB ROBU GOZDOV,
    ŠE LEPŠA KO SNEŽEK KRISTALNI
    DARUJE TI PLAŠČEK SVOJ NOV.

    TE STORŽIČ VISOKI VARUJE,
    ODEVA TE MODRO NEBO,
    TI VETR`C POREDNI KRALJUJE,
    KAKO JE V LOMU LEPO.

    A. Meglič
  • Ansambel Zarja

  • Slike iz Instagram-a

    Something is wrong. Response takes too long or there is JS error. Press Ctrl+Shift+J or Cmd+Shift+J on a Mac.
  • #lompodstorzicem
    Več slik - galerija
  • V Lomski dolini, severovzhodno nad Tržičem ležijo tri vasice: Lom pod Storžičem, Grahovše in Potarje. Prvi je bil leta 1999 najlepša vas na Gorenjskem, v letu 2007 pa se je na tekmovanju »Moja dežela – lepa in gostoljubna« uvrstil na drugo mesto v kategoriji hribovski kraji na Gorenjskem.

    Te vasice so lepe prav zaradi narave, ki jih obdaja in jim daje pridih domačnosti in so tri izmed 35 naselij v občini Tržič in ena od 13 krajevnih skupnosti v občini. Obdajajo jih senožeti z alpskimi rastlinami in pretežno smrekovi gozdovi. Najdemo tudi nekaj pašnikov, polja pa je zelo malo.

    • Lom pod Storžičem je razloženo naselje z gručastim jedrom, ki leži na nadmorski višini od 642 do 750 m v ledeniško preoblikovani dolini potoka Lomščice. Proti jugu mu pot zapira strmo gruščnato pobočje Kriške gore ali Kokovnice (1471 m; Vrata, 1591 m; Veliki turn, 1183 m), proti severu pa gozdnata Konjščica (Javorče, 1667 m).
    • Grahovše so razložena vas in ležijo na višini od 800 do 1520 m ob zgornji Lomščici in njenimi pritoki. Sestavljata jo zaselka Hrib in Slaparska vas ter samotne kmetije na prisojnem pobočju pod Konjščico (Uskovnik, Gabrc, Pavšel, Rekar, Frona). Pod Grahovše spadajo tudi planinske staje na Javorniku, kjer je tudi planinska koča. Pod Škarjevim robom je kraško brezno. Grahovše spadajo v zahodni del Kamniško-Savinjskih Alp, vidimo jih lahko tudi s Tolstega vrha (1715 m). V Grahovše pripelje cesta iz Loma pod Storžičem, ki naprej vodi do planinske postojanke pod Storžičem (1123 m).
    • Potarje so razložena vas s samotnimi kmetijami v srednjih Karavankah. Ležijo na nadmorski višini ok. 800 m na strmem jugozahodnem pobočju Konjščice nad dolino Lomščice.

    Vasice v dolini Lomščice imajo pretežno apnenčasto podlago, najdemo pa tudi kremenov peščenjak, konglomerat, glinovec, meljevec in druge. V Grahovšah je tudi kamnolom. Naravne razmere ne dovoljujejo poljedelstvu posebnega pomena, zato pa ga ima živinoreja. Dolino Lomščice je včasih prekrival storžiški ledenik s Kamniško-Savinjskih Alp, ki je segal vse do sotočja Lomščice in Tržiške Bistrice, kjer je nasul čelno moreno. Vendar ni bil edini, saj je vanjo segalo tudi več pobočnih ledenikov s strmih severnih pobočij Tolstega vrha (1715m).

    Pisnih podatkov o poselitvi Loma ni, uveljavili pa sta se dve tezi: prva pravi, da so bili tukaj že staroselci (Kelti, Noriki), druga pa, da so se na ta tla najprej naselili skrivači, pobegli fantje, ki niso hoteli stati v vojaških vrstah in so zato pobegnili v odročne kraje. Tam so si ustvarili svoje družine in živeli odrezani od sveta, s katerim so se najpogosteje povezali šele njihovi potomci. Tone Cevc pravi, da so bila za Bohinj, Karavanke in Koroško značilna močna železarska središča staroselcev, priznanih noriških železarjev. Stari Lomljani pa trdijo, da so po značaju še najbolj podobni prebivalcem Gorij pri Bledu.

    Načrtno arhiviranje podatkov v Evropi se je začelo od 5. do 10. stoletja. Takrat je Lom spadal pod Oglejski patriarhat, tamkajšnja knjižnica pa je pogorela. Tako se Lom prvič omenja leta 1261 v povezavi z župnijo Tržič.

    Preko Loma je vodila pomembna trgovska pot z Jezerskega proti Tržiču in tako so Lomljani pomagali pri prenašanju tovora. Z vpeljavo konjskih vpreg so se v Tržiču razvile fužine, ki so potrebovale oglje za kurjavo; tako so Lomljani kuhali oglje pod gozdnatimi pobočji, kopali železovo rudo pod Kokovnico in žgali apno pri kamnolomu Ivje, kjer je še danes ostanek tega dela. Prebivalcem Šentanske doline (Podljubelj) so pogosto pomagali pri prepregi (tovor so preložili na več konj).

    Konec 12. stoletja so baje imeli ob izlivu Lomščice v Tržiško Bistrico tudi fužine bakra. Poleg vsega tega pa so obdelovali zemljo, gojili lan za platno ter redili govedo in drobnico. Poleti so dali vso živino na planine; obdržali so le koze, ki so se hranile predvsem z vejami.

    Leta 1261 je koroški vojvoda grof Urh III. temu področju podelil lovske in gozdne pravice in ga izročil v varstvo Stiškim menihom, ki so imeli pri Sv. Ani svoj hospic. Od leta 1400 dalje je bilo pod upravo Krške nadškofije. Gutenberžani so ga leta 1343 prodali Lambergarjem, saj so bili sami brez potomcev. Vsi Lambergarji (oče Jurij, mati Ana, hči Katarina, kasneje še Lucija in Neža) so dobili cerkev, posvečeno svojemu zavetniku. Tako se leta 1399 prvič omenja cerkev sv. Katarine, čeprav ustno izročilo pravi, da je na njenem mestu že prej stala kapela. Za Lambergarji so Lom posedovali Paradajzarji iz tržiškega gradu, ki pa so v nasprotju s prvimi ljudem naložili visoke davke.

    Zaradi porasta fužin se je povečalo povpraševanje po oglju in tako tudi po lesu. Pojavili so se ‘golcarji’ (#Holz – nem. les), ogljarjenje pa je postal poglavitni poklic okoliških kmetov in kajžarjev. V bližini kmetij Tič in Strmčan so imeli graščaki svojo lovsko rezidenco, pri Kuštru pa je bila graščinska izpostava. Prvi kmet brez obveznih dajatev v Lomu je bil Končar, ki je v zameno za to skrbel za cerkev.

    Lom je dobil tako ime, ker se je baje ob potresu med Storžičem in Javornikom, kjer je bila najvišja gora, vsul plaz, zaradi česar je bila Lomščica (po Valvasorju) še nekaj let kalna (lom, zlom, prelom, polom). V Grahovšah so gojili grahovo, iz katere so delali moko za kruh. Čez Potarje pa je vodila pot iz Doline v Tržič, saj je bila Dolžanova soteska še nepremagljiva ovira. Pravijo, da so najstarejše tiste domačije, ki so najbolj odmaknjene. Po velikosti pa si sledijo: grunt, polovinska, tretjinska, četrtinska, petinska… glede na količino zemlje. Zemljo pa so ljudje v teh krajih vedno spoštovali.

    Urejanje krajine je bilo strogo določeno. Hiše so smeli postavljati le na slabšem terenu, na boljšem pa so bila polja. Gradili so jih ‘cimpermani’, in to od tal do vrha, saj so bile prvotno lesene, kasneje pa so jih okoli ognjišča zaradi varnosti pozidali.

    Okrog leta 1800 je bilo v Lomu 40 hiš. Po franciscejskem katastru iz leta 1826 je imela katastrska občina Sv. Katarina dostop prek grebena Gobel, pod cerkvijo do kmetije Štorman ni bilo nobene hiše, pač pa je bila skupina kmetij nad cerkvijo. Tudi v Grahovšah in na Potarjah ni bilo veliko hiš. Mlini na Lomščici so bili le štirje. Sicer pa so imeli Lomljani svoja posestva tudi v Dolini.

    Hiše so bile zidane od vrha do tal šele na začetku 20. stoletja. Takrat so v okna že vzidavali železne ‘gavtre’ zaradi varnosti, jih obdali s kamnitim portalom… Pred tem so nanje napenjali mehurje, ker je bilo steklo drago, znotraj pa so namestili lesena polkna. Za shrambo so uporabljali ‘zasipnice’, to so v zemljo izkopane jame. Pri večjih kmetijah so za starega očeta in mamo zgradili še ‘preužitkarico’, majhno hišo, v kateri sta preživela siva leta, potem ko sta kmetijo dodelila potomcu. Nekaj desetletij kasneje so dozidali ‘kamro’ za starša z otroki, kasneje pa dodali še ‘cimer’ za ‘tamlada dva’. Ostali sorodniki so spali na podstrešju.
    Furmani so delovali dolgo časa, potem pa so se morali umakniti tovorništvu. Od leta 1820 do 1850 so vpeljevali žage, da so lahko prodajali deske. Od sredine 18. stoletja naprej je začela pašna živinoreja usihati, namesto nje pa se je pojavila hlevska živinoreja. V času grofa Radetzkyja so imeli več ovac kot krav.

    Konec 19. stoletja so posestva v procesu zemljiške odveze kupili ali dobili gruntarji, nekaj pa tudi bajtarji. Za Lom so bile zanimive predvsem gozdne površine pod Košuto. Pri tem je pogosto prišlo do zadolževanja in s tem prodaje. Po industrializaciji Lom ni ostal povsem nerazvit, čeprav so ljudje večinoma skrbeli za domačije in trgovali z lesom.
    Do leta 1915 se je število mlinov in žag na Lomščici precej povečalo. Leta 1930 so na pobočju pod cerkvijo zgradili 4-letno osnovno šolo. Med 2. svetovno vojno je Lom iz Vogvarjeve hidroelektrarne dobil začasno razsvetljavo.
    Ne samo prva, tudi druga svetovna vojna je te kraje posebej zaznamovala. V drugi svetovni vojni so morali zelo paziti, da se niso zapletli z oblastmi. Šola je dobila nemške učitelje. Na pobočju Konjščice je bila kurirska postaja G-43.
    Po 2. svetovni vojni se je bogata zasebna žagarska dejavnost zaradi novih zakonov za nekaj desetletij prekinila. Leta 1953 so nekaterim kmetijam odvzeli in podržavili kar precej zemlje. To je bil eden glavnih vzrokov iskanja zaposlitve v Tržiču in bližnji okolici, danes se nekateri vaščani vozijo na delo tudi izven meja Gorenjske.

    Čeprav so vasice v Lomski dolini majhne in odmaknjene, pa to ni ovira pred napredkom. V njih boste našli razmeroma veliko samostojnih podjetnikov in podjetij. (link na gospodarstvo) Lomljane so vedno povezovali župnijska skupnost (svete maše…), vaški prazniki, skrb za kmetijstvo, Gasilsko, Kulturno in Športno društvo. V Lomu pa na krščanstvo ne spominja le cerkev (link na znamenitosti) ampak tudi pet kapelic, nekaj samostoječih znamenj in znamenj, pribitih na drevesa in druge predmete.

    Pri Temšaku v Grahovšah ima Janez Slapar bogato zbirko starih listin in predmetov. Zbirati jih je začel že zelo zgodaj ter tako veliko pripomogel k ohranitvi zgodovinske in kulturne dediščine Loma.

    NA VRH
    Za ogled priporočamo Internet Explorer 7+, Firefox 3+, Chrome, zaslon 1024 x 768 ali večji.
    © Melom d.o.o. Tržič
    © 2011